Po rekordnih petih letih in pol čakanja nova U2 plata. Ko so v torek
med igranjem slovenske himne začeli igrati Miracle na predstavitvi ajfouna, sem slišal en posiljen o-o-o komad, ki bo nadaljeval
medmetno tradicijo, Apple tip pa nas je nato še hotel prepričati, da je to najboljši komad vseh časov.
Po prvem poslušanju albuma nisem bil ravno navdušen, a nisem tripal, ker me U2 komadi pogosto ne impresionirajo po prvem poslušanju. Zadelo me je po kakem 5. poslušanju, ko sem si ga dal na slušalke in zraven bral
besedila.
Tako pa sem po petdnevnem poslušanju albuma analiziral komade:
1. Miracle (Of Joey Ramone) – Za moje pojme najslabši komad na albumu, najslabši 1. single albuma in njihov najslabši uvodni komad, zato je škoda, da so ravno tega izbrali. Je predvidljiv, refren je mimo, ima srednješolsko temo (U2 so predolgo na sceni in so se prevečkrat poklanjali svojim idolom). Tudi dodaten naslov v oklepaju je nepotreben (jebiga, kot anglista me motijo take malenkosti), ker se vidi, da ga želijo približati raji, saj pravi U2 fan pozna vpliv Ramonesov na njih. Potemtakem bi lahko tudi dodali Song For Someone (Ali) ali Bad (Heroin is really bad for you). Seveda bo komad z vrhunskim videom in 20-kratnim poslušanjem zlezel pod kožo (tudi ko te z Raayevim komadom pretirano posiljujejo, na koncu na Evroviziji pričakuješ kaj več kot predzadnje mesto Tinkare Kovač).
2. Every Breaking Wave – Stisnilo me je, da so en
depresiven WC komad iz 2010 dali na plato. Takrat je res kvaril vzdušje (ker je bil duet balada z neznanim in nedodelanim besedilom), po prvem poslušanju pa sem bil presenečen nad produkcijo, čeprav mi je komad deloval preveč na izi. Na vokalih bi pasal Chris Martin, ker je do refrena čisti Coldplay komad. Bridge na 2.45 ("The sea knows where are the rocks") je sposojen od
zaključka Walk On. Zdaj sem prepričan, da zna postati velik hit (trofil me je sound in tipično Bonotovo pesimistično besedilo "Baby, every dog in the street / knows that we're in love with defeat."
3. California (There Is No End To Love) – Ritmično me spominja na
No Cars Go od Arcade Fire in mi je sprva bil preveč pocukran pop, zdaj pa mi je zlezel pod kožo. V živo bo to največji šus z albuma, pri "All I know" bomo skakali ko fukjeni. Rock'n'roll bi bil, če bi na naslovnici (morebitnega) singla zaradi uvodnega napeva bil
C.C. Capwell, pa oklepaje bi lahko skinili in skrajšali naslov.
4. Song For Someone – Lepa balada, ki mi je že od začetka bila kul, tudi stopnjujejo jo zelo lepo. Pametno, da ni naslov Song For Ali, da se bo več ljudi lahko poistovetilo z njo.
5. Iris (Hold Me Close) – Obetaven uvod, malo pocukran del s "Something in you eyes", ga pa lepo razvijejo z vrhuncem besedila "Iris playing on the strand / She buries the boy beneath the sand / Iris says that I will be the death of her / It was not me." Me pa spominja na dva komada z Bombe - melodično na City Of Blinding Lights, tematsko na SYCMIOYO, le da je zdaj namesto očeta v igri mati, tako da bi v oklepaju (če že mora biti) lahko bilo tudi Sometimes You Can Make It On Your Own. Pa Chris Martin bo nekaj cajta hodil ponosno okoli in razlagal, kako poje back vokale zraven in je sodeloval na enem dobrem komadu v tem letu.
6. Volcano – Eden od vrhuncev albuma. Super basovski Pixies intro, Edge je lepo vseskozi prisoten (dajte enkrat samo kitare poslušat), je pa kitarski riff pri 2.23 vzet iz komada Glastonbury (še toni so isti), zato bi kamot lahko bil naslednji James Bond Soundtrack. Verza "You and I are rock'n'roll" in "Do you live here or is this a vacation?" pa sta za na majico natisnit. Bi po moje naredil največji bum kot uvodni single, tak da upam, da bo vsaj drugi.
7. Raised By Wolves – Komad, ki me je prvi navdušil že z introm, mi je pa refren za odtenek malo posiljen. Ko sem prvič slišal efekt na vokalu v refrenu, sem se že zbal, da se bodo šli nek dub step, pa se to na srečo ni zgodilo. Acrobat tega albuma. Se pa zamisliš, kakšna familija so ti Rowanu – en brat je baje dal Edgu vzdevek, drugi je bil na dveh naslovnicah studijskih albumov, o tretjem pa govori ta komad, omenja pa se tudi Bad.
8. Cedarwood Road – Komad mi malo deluje kot zmes Stand Up Comedy (kitara) in White As Snow (melodija). Sodeč po pesmi odraščanje na tej ulici ni bil ne vem kakšen presežek (tudi ko jo vidiš, se začudiš, da se je iz soseske na desetine enakih ulic ustvaril Bono), je pa Bono omenil, da so poleg nasilja na ulicah nekateri bili tudi deležni domačega nasilja (mogoče celo Gavin Friday), zato je tudi melodija otožna in na koncu malo agresivna. Me pa komad še ni zagrabil.
9. Sleep Like A Baby Tonight – Ena od mojstrovin albuma. Sexy elektro Velvet Dress 21. stoletja, ki se s skoraj grotesknim aranžmajen odlično loti teme otroških zlorab v Cerkvi. Edini kiks komada je falseto pri 2.46, ko Bonotu zmanjka glasu (bi si lahko čas vzel in še enkrat boljše zapel, pa so zgleda tipi z Appla že trkali po šipi studia in s kazalcem kazali na pametno uro). Upam, da ga bodo igrali v živo, mogoče podobno verzijo kot
Velvet Dress (Nikolaj, ko boš šel scat, mi lahko velik pir nazaj grede prineseš).
10. This Is Where You Can Reach Me Now – Indie (pop) rock, ki bi z malo bolj rockerskim aranžmajem in z bolj clean kitarami bil čisti
Franz Ferdinand komad (meni kot FF fanu taka zvrst valjda paše). Pri intro od 40. sekunde sem kar čakal, da se razvije v
Gimme Shelter od Stonesov. Zanimivo, v kako prenesem pomenu so se lotili svojega poslanstva, da sebe kot rokerje primerjajo z vojakom. Tega in vpliva Clashov na njih bi se lahko malo bolj posrečeno lotili, je pa komad zelo kul, če odmislim predolg naslov.
11. The Troubles – Cukrček z vajbom
Come Undone od Duran Duran, ki so ga prišparali za konec. Love Is Blindness albuma, ki čuteče zaključi 11 pesmi. Moti me le, kako grdo so ga na koncu odrezali (tudi Edge bi se lahko na koncu še kakšno minuto razkuril). Fani so pred izidom domnevali, da bo o težavah na (Severnem) Irskem, se je pa izkazalo, da je Bono s fantastičnim refrenom zajel drugo temo (med možnimi interpretacijami so nasilje doma (kot pri #8), spolne zlorabe (kot pri #9) ali pa razpad ljubezenske zveze). Zelo lepo je izpadlo, da so po le peščici gostujočih legendarnih moških vokalov na njihovih albumih (Johnny Cash, B.B. King,
Bob Dylan - slednji samo z back vokali hoče zjebat cel komad) dali zdaj priložnost Lykke Li (the one that got away – sem imel karto za njen koncert med prvomajskimi prazniki, pa je koncert prestavila). Super, da so izbrali ravno njo (verjetno jo je
Danger Mouse sforsiral), ker kakšni Koldplej bi se ziher odločili za kakšno Rijano, ki je bolj popularna, tako pa pesem deluje, kot da bi bila njena. Dajte (poleg
I Follow Rivers) poslušat še njene ostale komade, ker je punca zakon -
I'm Good, I'm Gone,
Little Bit,
Dance Dance Dance,
Tonight ... Popolno bi bilo, da bi bila ona predskupina na turneji, nato pa bi v zadnjem komadu koncerta uletela za The Trouble, Edge pa bi nato beat the nuts out of that guitar.
Kar se sounda tiče, bi rekel, da gre za razliko od prejšnjih albumov za album producentov (so zelo profi naredili svoje delo) oz. klaviatur, ki jih je dodalo vseh pet producentov, dodatni klaviaturist, Adam, Bono (8 komadov) in Edge (10 komadov).
Sem si pa oddahnil, da so šli v korak s časom, hkrati pa niso zabredli v popularne nabijmo-čim-več-milijonov-ogledov-na-youtube vode kot Koldplej. Mislim, da jih bodo s pravim pristopom (z Applom to ne bo problem) spoznali in vzljubili najstniki, ki poslušajo razne One Republic, Imagine Dragons in podobne pop zadeve, tako da se za pridobivanje novih fanov ne rabijo bati, kar se pa starih tiče, tistih, ki so skozi zadnje tri albume vztrajali od Popa, ne bodo izgubili.
V glavnem, definitivno najboljši album po Popu, le priložnost mu je treba dati, ne pa da se folk ubada z vsiljevanjem albuma po itunes, Bonovo "preserancijo glede reševanja sveta" in "neplačevanjem" davkov benda.
Pa še to, če bi res imeli jajca, bi po prihajajočem Songs Of Experience (na katerem bo upam Invisible, ki je top nuts, obupal sem nad Glastonbury, medtem ko Ordinary Love in North Star kot soundtracka tako ali tako odpadeta) napovedali turnejo, na kateri bi igrali komade samo z zadnjih dveh albumov. Če bi res bila vrhunska albuma, bi že napolnili stadione, pa še mi bi lažje prišli do kart, ker bi raja ostala doma in si mrmrala WOWY in One. Songs Of U2 Tour, baby!