|
|
Post by apis on Jun 10, 2019 13:17:51 GMT 1
Po praktično neprespani noči, zaradi časovnih razlik, nabavljene GA karte za Novo Zelandijo in Avstralijo. 😋 Kaj češ, samo enkrat se živi and we just went for it 😂 Svaka čast! Kam vse gresta? |
|
|
|
Post by eviltwins on Jun 11, 2019 14:29:56 GMT 1
Po praktično neprespani noči, zaradi časovnih razlik, nabavljene GA karte za Novo Zelandijo in Avstralijo. 😋 Kaj češ, samo enkrat se živi and we just went for it 😂 Svaka čast! Kam vse gresta? Plan so vsi koncerti v NZ in Avstraliji  . In morda tudi Singapur (če bomo kdaj dočakali objavo  ). |
|
|
|
Post by eviltwins on Dec 18, 2019 13:28:55 GMT 1
Lep pozdrav,
Malo pozno se oglašava s poročilom. Težko je bilo spremljat karkoli z u2, ko sva zaključili najin del turneje. Občutek je bil kot, ko zapuščaš super zabavo in te je strah, da se bodo še vse najboljše stvari zgodile, ko te ne bo tam in naslednji dan vsi govorijo samo o tem.
No zdaj, ko je turneje konec, se je lažje spet vključit nazaj.
Torej… po Brisbanu je prišel Melbourne, kjer je bilo vreme kot je pri nas aprila. Oz. še večji ekstrem, vsi štirje letni časi v enem dnevu. Na koncertu sva prvič doživeli tisti čarobni občutek, ki so ga vsi opisovali, da kadar dežuje so skoraj najboljši koncerti. In res je čarobno doživet u2 koncert in dež (sploh ker so bile drobne kapljice), vse dokler niso zaprli strehe. No, koncert je seveda bil še dalje čaroben. Pred samim u2 koncertom, je crew guy iz Noelove ekipe prinesel Kristini setlisto z od zadaj pripisano tel št. In tekstom. If you want to go for a drink, text me…sva se smejali ko nori, ker je bilo kot v eni sceni iz filma. Se je pa potem tip izkazal res faca.
Energija publike v Melbournu je bila ena izmed boljših v Avstraliji. Band je bil pa z vsakim koncertom vedno bolj energičen, vedno bolj so bili sproščeni, vedno več so se hecali na odru, Bono je vedno bolj čustveno odpel komade. Dodali so pa tudi I will follow v setlisto, kar je bilo fantastično.
Tudi sam Melbourne je očaral kot mesto. Tam sva tudi mad fani nardile pijačo bambus popularno. Nihče ni poznal te pijače, razen en čilenec, ki je rekel, da je tudi pri njih to popularna študentska pijača. Vsi so se čudli kako lahko mešava coca colo in vino.
Nato je prišel Adeleide. Samo mesto je izpadlo precej žalostno, se vidi, da je eno izmed revnejših mest, veliko je narkomanov.
Na tem koncertu sva imeli eno izmed boljših pozicij, skorajda pod mikrofonom in s tem veliko pozornosti od banda…. Bono je v enem trenutku pokazal na naju in rekel: Oh my gosh, you two, thank you… veliko je bilo takih momentov, komunikacije od banda v adelaidu. Najprej te je strah, da si domišljaš, če so ti bili ti momenti namenjeni, ampak potem so komentarji ostalih fanov potrdili te občutke:
-You got all the love girls, all the love from Bono
-Congatulations on your Bono momentS girls,
-Girls, I was so jealous, first, you were talking to all the u2 security, then Noel's band and Noel were giving you all the attention, then Bono was making connection just with you two. I was so jealous…
V glavnem, težko je bilo biti pozoren kakšna je bila splošna atmosfera, ker nama je tako dogajalo. So pa prvič izpustili Bad, kar nas je malo zaskrbelo, da bo tako do konca ture, ker brez Bad pač ne bi bilo isto, sploh, ker je Edge dodal variacijo s kitaro, ki je bila res super. Kasneje smo vidli, da je Bad bila na setlisti, ampak so jo v zadnjem trenutku izbrisali.
Potovanje v Sydney, kjer je bilo precej smoga zaradi požarov. Ljudje so se precej pritoževali nad zrakom, Bonota so imeli skoz v hotelu zaradi zraka, vse je skrbelo, da bodo koncerti odpovedani. Po najinem mnenju, pa zrak sploh ni bil slab, še zmeraj se je vohalo morje in cvetenje rož, iskreno, zrak je bil precej boljši kot je sedaj pozimi v Ljubljani. Navajeni smo drugih standardov. Aja, še ta opazka mogoče: Au/Nz verzija dixijev: en sam luksuz… čisti, imajo tekočo vodo, milo, voda se potegne v školjki in ko prideš not, dejansko diši.
Sydney kot mesto nama je bil najbolj všeč, sva si ga predstavljali drugačnega… Energija mesta je super. En dan smo šli zasledovat Bonota v hotel. Malo smo poklepetali z Brianom Murpheyem, nam je potem povedal, da se ta dan Bono ne bo nič ustavljal. Smo ga pa vidli, kako je šel v restavracijo na kosilo. Naleteli smo tudi na Noela, ki se je malo ustavil pri nas in poklepetal. Je v živo ful prijeten, nima tistega f**k you attituda kot na koncertih.
Kar se tiče samih koncertov:
Sydney 1: videlo se je, da na tem stadionu ne organizirajo veliko rock koncertov. Lokalni varnostniki so bili katastrofa: otročji, neprofesionalni, vstop v stadion je bil kaos. Liam in Brian sta zgledala precej jezna nad njimi, ves čas sta jih morala opozarjat in komandirat. Tudi pobeg Machpista na oder je bila njihova napaka. Navzven je izpadlo kot da ga je Bono povabil na oder in da sta ga lokalna varnostnika želela spraviti iz odra, nato pa so u2security rešli situacijo. V resnici je pa Marco sam skočil na oder in so lokalni varnostniki zasrali, da mu že tega niso takoj preprečli. V nastali situaciji ga je seveda Bono obdržal na odru in v okviru tega so u2 security ukrepali, ampak v resnici niso bili navdušeni nad to situacijo in ga majo na watchlisti (pa ni treba tega delit na tujih forumih prosim). Tale Marco je drugač super fant, ampak je na koncertih stalno pod vplivom drog, kar se mu precej pozna.
Pred samim koncertom se je razdivjala nevihta, močno deževalo. Noelov band je moral v dežju izvajat koncert, ko so začeli u2, pa se je na srečo nevihta končala. Meni osebno je sam koncert bil eden izmed boljših, pa ne znam opisat zakaj. Sama energija in čustva, ki jih je band vložil v komade…Bojazen, da so Bad odstranli iz setliste v popolnosti, je bila odveč. Tudi Stuck in the moment v spomin Hutchensa je bil super in zelo čustven.
Sydney 2: to je koncert, ki nama bo ostal v posebnem spominu. Zadeva z linijami in številkami se je že od vsega začetka začela slabo. Naredili sva veliko napako, ki sva rekli, da je nikoli ne bova, nikoli je nisva, absolutno nikoli več je ne bova. Ampak takrat sva jo. Lahko naju sodite, tudi sami sva ogorčeni nad sabo, ampak preveč druženja z določenimi ljudmi v linijah, te požene v neumnost (nobody's perfect). Sva bili pa potem za to neumnost konkretno in pošteno kaznovani. V glavnem, koncert 1 sva zapustili med zadnjim komadom, One, da bi dobili čimboljšo številko (kot sem rekla, napaka, ki je ne bova več ponovili, nobody's perfect, naj prvi vrže kamen….). In seveda sva dobili dobro številko. Nato smo ugotovili, da dve liniji potekata hkrati in smo seveda drastično padli v številkah. Naslednji dan so nam desetkrat spremenili številke (cele roke smo imeli popisane). V glavnem, kaos…
Vhod v stadion. Kaos, tekanje. Dobesedno so naju izrinli iz top pozicije pod mikrofonom, da sva morali it precej desno na Adamovi strani , praktično skoraj do tribun. Bilo je veliko solz, razočaranja, drame. Ampak tudi to se zgodi (kot sem rekla, očitno zaslužna kazen). Ampak sva si rekli, končno imava beershow, bova pač na tak način uživali. Ko je prišel Noel, naju je kar pogledal in namignil kaj delata tam tako daleč. Potem pa pokazal jezik.
Torej zakaj nama je ta koncert ostal v posebnem spominu. Ko si na tolkih koncertih, vidiš, da je vsak premik Bonota koreografiran, praktično vsaka beseda, ki jo reče, del scenarija. Pri vsakem komadu se premika po točno določeni koreografiji, pogleda v točno določene smeri (so kdaj blaga odstopanja, ampak ponavadi res blaga). Ampak v tem Sydneyu, se je Bono pri With or without you odločil it v čist drugo smer, prišel je čist do naju na rob odra in tam odpel celotni komad. Nato je prišel še pri dveh komadih. Ampak WOWY je v celoti odpel pred nama. Fan, ki je bil zraven naju je komentiral: That's not a coincidence. Čisti šok. V tistem trenutku sva pomislili na tri opcije:
1. Bono je res bog in ve kaj se je zgodilo.
2. Bog res obstaja in je poskrbel, da se je Bono v tistem trenutku zmedo in ni šel po ustaljenem vzorcu ampak je prišel do naju.
3. Obstaja nekdo, ki je videl, kaj se je dogajalo in je to posredoval naprej (smbdy said, that was Sebastian Clayton, who is always filming and observing)
Vem, da se sliši, da nekaj bluziva, ampak je bilo res tako neverjetno. Vsi so komentirali, zakaj je Bono šel drugače kot po navadi (no, tisti, ki poznajo stalni potek premikanja). Ena punca je rekla: It doesn't matter if I am at the top position, cause Bono follows twins wherever they are anyways.
Tako da se je nutsty pozicija izkazala za top pozicijo. In iskreno, res da je to zlo subjektivno, ampak res se nama je zdelo, da WOWY še ni odpel tako doživeto… In bila je spet tista čarobnost u2 koncerta v dežju.
In končno so izvajali tudi Desire, ki so ga prej pogosto vadli, ampak še ne igrali.
Perth, vročina…. Mesto je takšno, da sva se spraševali, če ima to mesto sploh dodgy end, po najinem zaključu ga nima…
Stadion je bil ena velika pošast, impresiven od zunaj. Niso pa ga zelo zapolnili, iz varnostnih razlogov, ker niso imeli veliko izhodov.
V Perthu je zaključeval Noel. In morava rečt, da se nama je tekom turneje zdel vedno boljši, bil je vedno bolj zabaven. V Singapurju sva ga dejansko pogrešali, je prav manjkala predskupina.
Tako da že energija pri Noelu je bla super, za nama je bilo dejansko precej fanov od Noela, ki so prišli zaradi njega. Drugače sva bili pa skoraj edini, ki sva pri Noelu norele in skakale ob glasbi in ne samo čakale, da mine-predvsem bobnar je bil navdušen nad tem, zmeraj je ob slovesu nakazal I'm watching you two…
Noel naju je tudi vprašal od kje sva, pa norca se je delo, da če sva prišli samo zaradi njega na vseh 13 koncertov (ne vem, kje je pobral 13).
Energija v Perthu je bila fantastična, koncert spet izpeljan tako kot to znajo u2.
Singapur- tukaj smo pogrešali vročino iz Avstralije. Ker vročina in vlaga v Singapurju, that's a whole other story….
Mesto je impresivno, v hotelu Marina bay sands sva pili najboljši koktejl v lajfu.
Po naključju smo šli v muzej, ko smo želeli vstopiti v dvigalo, je prišel ven Edge z ekipo in družino. Edge nas ni videl, Darren nam pa je dal vedet, naj jih tisti dan ne motimo, Willie williams se nam je pa posmejal. Kljub temu, da nas Edge ni videl, smo bli navdušeni nad dejstvom, da smo se skoraj zaleteli v njega.
Singapur 1: Kot sva že prej rekli, malo je manjkal Noel. Ampak res samo malo.
Bilo pa je neverjetno na samem koncertu. Množica je že pred samim začetkom bla neverjetna. Nikoli še nisva doživeli, da bi ljudje tak jokali. Ljudje so jokali v potokih, ker so jih prvič vidli, komade so peli tako iz srca, prav vsako besedo so poznali na pamet, na tribunah so vsi stali. Sami u2 so bli šokirani, ker niso tega pričakovali. Prav neverjeten občutek. V tistem trenutku sva se zavedali, kako sva razvajeni…. Kljub temu, da so bili tako evforični, se pa v singapurju niso niti malo vsaj zamajali v ritmu. Stali so pri miru ko kamni in snemali in jokali in peli, ampak še zmeraj pri miru ko kamni. Tako, da sva bli kot skakajoči žogici med njimi. Še zmeraj se potrjuje dejstvo (vedno bolj po najinih izkušnjah), da smo slovanski narodi najbolj energični, kar se skakanja, plesanja in norenja tiče. Pri God's country je bil Bono tak navdušen, da je šel po stopnicah do naju in spet s kretnjami komuniciral.
Na konceru je veliko stvari šlo narobe. najprej je zatajil klavir pri New years day, nato je proti koncu Joshua tree dela koncerta crknil in nagajal screen. Ampak ravno zaradi tega, ker je bilo za veliko ljudi to prvi koncert, sploh niso opazli, da grejo stvari narobe. u2ji bi lahko v temi izvedli koncert, pa bi množica še zmeraj bla navdušena, brez pomislekov, da je kaj narobe. Zaradi tehničnih težav so imeli daljšo pavzo in so zaradi tega verjetno izpustili Love is bigger, ker na setlisti je bila zapisana.
Ken (camera guy), se je končno spomnil, da bi nama lahko dal za spominek setlisto. On je bil najin spirit animal, skoz pleše in si poje zraven (kljub temu, da mora snemat zraven) in je potem bil zmeraj čist vesel, če sva bli podobni utrganki zraven njega. Enkrat je bil tako navdušen, ko naju je zagledal, da se je sesul po stopnicah (brez poškodb na srečo).
Singapur 2: koncert je bil lep, se je pa poznala malo vročina in vlaga na utrujenosti in band ni imel prave energije. Še zmeraj je bil pa lep koncert in najin zadnji za to turo. Zabaven je bil pa dr. Pepe, ki se je pohecal: Čakaj, a vidve sta še zmeraj tukaj? Sem mislil, da sta Noelovi fanici, ker sta tako skakali pri njem.
Spoznali sva veliko fantastičnih ljudi, od fanov (u2-ji res privlačijo super ljudi), do ljudi iz ekipe.
Mogoče se zgornje poročilo bere kot hvaljenje, ampak ni, res sva želeli deliti z vami ta en mesec pravljice. Še zdaj se moram kdaj uščipnit in vprašat ali se je res vse to zgodilo.
Veliko je nenapisanega, veliko je še za povedati, že tako sva se preveč razpisali, pa tudi ni vse za na internet. Bo potrebno ponovno kako u2 srečanje, da podeliva vse izkušnje.
Sedaj sva pa v pričakovanju poročila iz Tokia.
|
|
. In morda tudi Singapur (če bomo kdaj dočakali objavo 
).
Tak se to dela.
